Darovanje organov v Sloveniji

Христина Николова: Моля някоя болница да ни приеме
11/11/2020
BILTEN SEENTRANSPLANT 2010 – 2020 (od ideje do ostvarenja 2015 i rada do 2020 godine)
17/11/2020

13.11.2020 | 05:00 ANDREJA ŠALAMUN, Medicina.finance.si
Čas branja: 9 min
Raziskave javnega mnenja kažejo, da smo Slovenci naklonjeni darovanju organov. To potrjuje tudi visoka stopnja soglasja za darovanje, ki ga svojci dajo ob smrti bližnjega. Žal pa le redki svojo odločitev uredijo uradno, kar pomeni, da marsikateri organ, ki bi sicer lahko nekomu rešil življenje, ostane nepodarjen. Trenutno v Sloveniji na nov organ čaka več kot 200 ljudi, največ na ledvico in srce.

Slovenija na področju darovanja in presaditev organov sodi med uspešnejše države na evropski in tudi na svetovni ravni. »Po številu pridobljenih aktivnih umrlih darovalcev na milijon prebivalcev smo bili lani na 17. mestu izmed 70 držav, ki izvajajo donorski in transplantacijski program. Po številu presajenih src na milijon prebivalcev smo že kar nekaj let v svetovnem vrhu, po številu presaditev preostalih organov pa smo praviloma vedno v zgornji tretjini najuspešnejših držav,« pove Andrej Gadžijev, dr. med., pomočnik direktorice za strokovno medicinske zadeve Zavoda RS za presaditve organov in tkiv Slovenija-transplant.
Vse več presaditev pljuč
V Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana so, potem ko so leta 2018 obudili nacionalni program presaditve pljuč, lani opravili kar deset presaditev obeh pljučnih kril, letos pa do konca septembra že 11. »Od tega je bila prvič v Sloveniji opravljena tudi presaditev pljuč pri otroku, kar je izjemen uspeh za novouvedeni transplantacijski program,« pove Gadžijev.
Kot smo pisali v članku Ko ljudje zadihajo s polnimi pljuči, so namreč avgusta letos med devet ur trajajočo operacijo 14-letni deklici s cistično fibrozo obolela pljuča zamenjali z zdravimi. Deklica je z novimi pljuči lahko samostojno zadihala že drugi dan po presaditvi. Zelo pa Slovenija zaostaja na področju darovanja in presaditev ledvic od živih darovalcev, kjer imamo le enega ali dva primera na leto. »Pri nas še niso zaživeli program presaditve dela jeter ali pljuč od živega darovalca, presadit ve enih jeter od umrlega darovalca dvema prejemnikoma (split-liver) in program pridobivanja organov od darovalcev po cirkulatorni smrti, saj ti programi v Sloveniji še niso uvedeni. Pripravljamo sicer pravno in etično podlago za take programe,« pove Gadžijev.

Postopek, da se opredeliš kot darovalec organov, ni zapleten. Vsak posameznik, starejši od 15 let, lahko odločitev zabeleži v nacionalni register opredeljenih oseb glede darovanja organov in tkiv. To lahko stori po elektronski poti ali osebno na enem od pooblaščenih prijavnih mest.

Največ jih potrebuje novo ledvico
Na presaditev organa v povprečju čaka v Sloveniji več kot 200 ljudi, od tega največ na presaditev ledvice. Tako je bilo 20. oktobra na čakalnem seznamu 209 bolnikov. Od tega jih je na ledvico čakalo 117 (dva v kombinaciji z jetri in trije v kombinaciji s trebušno slinavko), na srce je čakalo 54 bolnikov, na jetra 32 (od tega dva v kombinaciji z ledvico), na pljuča sedem in na trebušno slinavko štirje (od tega trije v kombinaciji z ledvico). Vsako leto opravimo skupaj od sto do 120 presaditev čvrstih organov. Kot pravi sogovornik, presadijo največ ledvic (med 40 in 60 na leto), sledijo presaditve src in jeter (od 20 do 25 na leto), pljuč (okoli 10 na leto) in do pet trebušnih slinavk v kombinaciji z ledvico.

Prim. Danica Avsec je prepričana, da bi spremenjen zakon, da je vsak prebivalec avtomatsko po smrti tudi darovalec, razen če se za časa življenja opredeli drugače, razbremenil predvsem svojce, ki so v težkem položaju ob smrti bližnjega pred zahtevno odločitvijo o darovanju organov umrlega.

S priključitvijo Eurotransplantu izboljšali možnosti preživetja
K temu, da je naša država na področju transplantacij tako uspešna, pripomore tudi dejstvo, da je od leta 2000 vključena v neprofitno organizacijo za izmenjavo organov in tkiv Eurotransplant (ET) s sedežem v Leidnu na Nizozemskem. Ta združuje osem držav in več kot 137 milijonov prebivalcev. Kot pravi Gadžijev, je članstvo v njej za slovenske bolnike zelo pomembno, saj so se s priključitvijo pomembno izboljšali možnosti preživetja in izidi zdravljenja s presaditvijo, predvsem v visoko urgentnih, življenjsko ogrožajočih stanjih, kot sta akutna odpoved delovanja srca in jeter, ter v drugih posebnih primerih (otroci, hipersenzibilizirani bolniki …). Sogovornik poudari, da so se s sodelovanjem občutno skrajšali tudi čakalni seznami, nacionalni transplantacijski programi so se razmahnili, izvajati so začeli kombinirane presaditve. »Predvsem pa smo lahko omogočili optimalnejšo tkivno skladnost med darovalcem in prejemnikom. Nekateri bolniki zaradi tkivne neskladnosti ustreznega organa v Sloveniji sploh ne bi dočakali,« poudari.
Potrebe po organih izrazito večje od števila organov, ki so na voljo
Toda tudi na področju transplantacij ne gre brez posebnih izzivov. Kot pravi Gadžijev, ostaja največja težava ta, da nobena od držav ni sposobna zagotoviti samozadostnosti pri oskrbi z organi. »To je tudi nemogoče, vsaj za urgentne primere, kjer pacient lahko preživi samo s takojšnjo zagotovitvijo primernega organa, ki je ustrezen tako po velikosti kot krvi skupini,« pojasni in doda, da je še najbližje samozadostnosti Španija, kjer zelo pogosto izvajajo tudi presaditve organov od živih darovalcev, program darovanja po cirkulatorni smrti, izvajajo pa tudi naprednejše kirurške tehnike pri presaditvah posameznih organov. Potrebe po organih so izrazito večje od števila organov, ki so na voljo.

Potrebe po organih so izrazito večje od števila organov, ki so na voljo. Zato je izjemnega pomena, da si prav vsi prizadevamo stalno ozaveščati in izobraževati strokovne javnosti na področju zaznavanja možnih darovalcev ter da težimo k temu, da nam noben možni darovalec ne bi »ušel« skozi sistem.«Andrej Gadžijev, dr. med.

Zato je izjemnega pomena, da si prav vsi prizadevamo stalno ozaveščati in izobraževati strokovne javnosti na področju zaznavanja možnih darovalcev in da težimo k temu, da nam noben možni darovalec ne bi ‘ušel’ skozi sistem,« poudari sogovornik in opozori, da je za to potrebnega tudi dovolj ustrezno izobraženega kadra, kar pa že nekaj desetletij pomeni težavo.

Ne prelagajte bremena odločitve na svojce
Druga težava, ki v majhni državi lahko pomeni precejšen odklon v negativno smer, je stopnja privolitve oziroma odklonitve darovanja po smrti. »Še vedno se veliko ljudi za časa življenja ne opredeli do darovanja organov po smrti, tako da je to breme naloženo svojcem v času pogovora po smrti bližnje osebe, kar je že sam po sebi čustveno izjemno naporen dogodek. Zato vse državljane Slovenije pozivamo, naj se glede darovanja po smrti opredelijo in o tem obvestijo tudi najbližje,« pravi Gadžijev. Tretja težava je prostor za opravljanje transplantacijske dejavnosti. »Kljub izjemnim uspehom na področju transplantacije srca in nadpovprečnim rezultatom na področju presaditve drugih organov v Sloveniji oziroma, bolj konkretno, v UKC Ljubljana še nimamo za to dejavnost posebej namenjenih prostorov,« opozarja sogovornik. Poudari, da sta prostorska in kadrovska stiska še hujši ob razglašeni epidemiji COVID-19, zato za opravljanje transplantacijske dejavnosti nujno potrebujejo svoje prostore, ki so ustrezno izolirani in opremljeni. Pravi, da se sicer v bližnji prihodnosti nakazujejo rešitve na tem področju.

Na presaditev organa v povprečju čaka več kot 200 ljudi, od tega največ na presaditev ledvice. Na čakalnem seznamu je bilo 20. oktobra 2020209 bolnikov. Od tega jih je čakalo na srce 54, ledvico 117 (od tega dva v kombinaciji z jetri in trije v kombinaciji s trebušno slinavko), jetra 32 (od tega dva v kombinaciji z ledvico), pljuča 7, trebušno slinavko 4 (od tega trije v kombinaciji z ledvico).

Čakalni seznami bi lahko bili daljši
Pestita jih tudi kadrovska stiska in preobremenjenost ekip, ki uvrščajo paciente na čakalne sezname za presaditev. »Čakalni seznami bi bili lahko za določene organe daljši oziroma večji, vendar uvrstitev nanje ni enostavna in zahteva ogromno znanja in strokovnega dela ob rednem delu, ki ga opravlja premajhno število zdravnikov,« opozori Gadžijev. Posebna težava so tudi umrli darovalci, ki so v zadnjih letih praviloma starejši, z več pridruženimi boleznimi in z manj primernimi organi za presaditev kot, na primer, mlajši z izolirano poškodbo glave. »Enak trend je opazen tudi v drugih razvitih transplantacijskih državah, kjer pa si ponekod že več let pomagajo z razvojem posebnih perfuzijskih aparatov, s katerimi je mogoče tudi nekoliko slabše organe prekondicionirati, kar pomeni, da se na aparatu stanje in funkcija organa lahko precej izboljšata in tudi pooperativni rezultati so temu primerno boljši,« pojasni sogovornik. Doda, da sta, žal, razvoj in nakup teh aparatov povezana z zelo visokimi finančnimi vložki.
Večina naklonjena darovanju organov
Dosedanje raziskave javnega mnenja kažejo, da smo Slovenci precej naklonjeni darovanju, saj je načelno pripravljenost in podporo darovanju izrazilo od 75 do 85 odstotkov sodelujočih v raziskavi. »To v praksi potrjuje tudi dejanska stopnja soglasja za darovanje, ki ga svojci dajo ob smrti bližnjega v primerih, ko bi bilo možno darovanje organov. Delež soglasja za darovanje na letni ravni se giblje med 70 in 80 odstotki,« pove Gadžijev. Načelna pripravljenost na darovanje je sicer velika, vendar pa to podporo le redko zapišemo v nacionalni register opredeljenih oseb glede darovanja organov in tkiv po smrti. Vanj se je od vzpostavitve leta 2004 do danes vpisalo samo dobrega pol odstotka državljanov. Konec septembra 2020 je bilo v registru opredeljenih 10.429 oseb, od teh se jih je 18 opredelilo proti darovanju.

perfuzijskih aparatov, s katerimi je mogoče tudi nekoliko slabše organe prekondicionirati, kar pomeni, da se na aparatu stanje in funkcija organa lahko precej izboljšata in tudi pooperativni rezultati so temu primerno boljši,« pojasni sogovornik. Doda, da sta, žal, razvoj in nakup teh aparatov povezana z zelo visokimi finančnimi vložki.
Lani se je v Nacionalni register opredeljenih oseb vpisalo 1.254 ljudi (od tega devet proti). Stopnja privolitve svojcev za darovanje je lani znašala 78 odstotkov. Povprečne čakalne dobe so lani za srce znašale 247 dni (za urgentne presaditve 50 dni), za ledvico približno 300 dni, za jetra 254 dni. Lani so v Centru za transplantacijsko dejavnost v UKC Ljubljana presadili 95 organov (38 ledvic, 22 src, 24 jeter, 10 pljuč in 1 trebušno slinavko).

Kako postati darovalec
Postopek, da se opredeliš kot darovalec organov, ni zapleten. Vsak posameznik, starejši od 15 let, lahko odločitev zabeleži v nacionalni register opredeljenih oseb glede darovanja organov in tkiv. To lahko stori po elektronski poti (z digitalnim potrdilom) ali osebno na enem od pooblaščenih prijavnih mest. Elektronsko se lahko za darovalca opredelite na spletni strani eUprave . Če vam je ljubši osebni stik, lahko obrazec podpišete na zavodu Slovenija-transplant ali na enem od pooblaščenih mest. Posodobljen seznam teh mest je objavljen na spletni strani Slovenija-transplanta. Ob podpisu potrebujete osebni dokument in kartico zdravstvenega zavarovanja.
Kadarkoli si lahko premislite
Izjavo o vaši odločitvi hranijo v elektronski zbirki podatkov, ki jo upravlja Slovenija-transplant in je zaščitena z najsodobnejšimi tehnološkimi varnostnimi sredstvi. Vpogled vanjo je omogočen le pooblaščenim zdravnikom po posameznikovi smrti. Posameznik lahko podatke o svoji opredelitvi preveri pri pooblaščenih osebah Slovenija-transplanta. Poleg tega ima pravico in možnost, da svojo prvotno odločitev glede posmrt nega darovanja organov in tkiv kadarkoli prekliče. To lahko stori na istih mestih, kjer je možno izraziti opredelitev za darovanje, pa tudi elektronsko.
Želijo si spremembe zakonodaje
Tudi v Sloveniji se tako iz strokovnih kot laičnih okolij periodično pojavljajo pobude, da bi zakonodajo glede soglasja za darovanje organov spremenili v tako imenovano predvideno soglasje, kjer se lahko posameznik, ki nasprotuje darovanju, opredeli v registru, za vse druge pa se predpostavlja, da z darovanjem soglašajo. Gadžijev pove, da je bil leta 2010 že vložen predlog za spremembo zakonodaje v predvideno soglasje, a ni uspešno prestal zakonodajnega postopka. Poudari, da Slovenija-transplant podpira ta predlog. Prim. Danica Avsec je prepričana, da bi tako spremenjen zakon razbremenil predvsem svojce, ki so v težkem položaju ob smrti bližnjega pred zahtevno odločitvijo o darovanju organov umrlega. Meni, da bi zaradi njega dobili tudi več darovalcev. Pred vnovičnim predlogom za spremembo zakonodaje pa bi bilo treba na podlagi izkušenj iz leta 2010 najprej dobro razmisliti o vseh izhodiščih in vidikih ter obravnavati vse dileme in pomisleke, opozori Gadžijev.

Kdaj bodo organe darovalcev zamenjali umetni?

Trendi po svetu so trenutno še daleč od dolgo delujočih umetnih organov ali takih, ki bi jih lahko laboratorijsko ustvarili ali natisnili s 3D-tiskalniki,« pravi Andrej Gadžijev, dr. med., pomočnik direktorice za strokovno medicinske zadeve Zavoda RS za presaditve organov in tkiv Slovenija-transplant. Pojasni, da gre trenutno trend v večini transplantacijsko razvitih držav v smeri razvoja perfuzijskih aparatov, s katerimi so omogočeni daljši transporti organov, kar je zlasti pomembno pri organih, ki prenesejo le kratek čas hladne ishemije (zunaj telesa, shranjeni v mrzli perfuzijski tekočini v posebni transportni torbi pri 4,5 stopinje Celzija). Pravi, da lahko s temi aparati stanje organa pred presaditvijo izboljšajo, med transportom je organ funkcionalen (srce bije) in ne nastopijo procesi celične smrti. »Pooperativni rezultati so precej boljši tudi pri organih, pridobljenih od starejših darovalcev s pridruženimi boleznimi. Pomembna trenda sta tudi darovanje organov po ustavitvi srca in dihanja (po cirkulatorni smrti) ter razvoj novih kirurških tehnik, zelo pomemben pa je tudi stalen razvoj imunosupresivne terapije z manj stranskimi učinki pri prejemnikih,« našteje sogovornik. Opozori, da si je treba prizadevati za samozadostnost na področju donorske in transplantacijske dejavnosti, saj je zdravljenje s presaditvijo (vsaj v Sloveniji) ustavna pravica vsakega državljana, ki ima vsaj osnovno zdravstveno zavarovanje in doživi končno kronično ali nenadno okvaro vsaj enega organa, ki je ni mogoče zdraviti drugače.