13. Evropske športne igre transplantiranih in dializnih tekmovalcev

Prizorišče letošnjih Iger je bilo mesto Arnhem na Nizozemskem. Arnhem leži 90 km vzhodno od Amsterdama, blizu meje z Nemčijo. Za razliko od zahodnih Nizozemskih mest, je v tem mestu ogromno zelenih površin v obliki parkov, gozdov in travnikov. Čez celo mesto je speljano veliko kolesarskih stez, kar je sicer znano za Nizozemsko, da je veliko ljudi na kolesih. Sicer pa širša javnost mesto pozna po dogajanju leta 1944, ko se je v njem odvijala znamenita bitka za Arnhemski most.

Tudi tokrat, tako kot prejšnjih v Lizboni, so Igre potekale združeno pod okriljem dveh federacij in sicer dializnih in transplantiranih( ETDSF ) ter srčnih in pljučnih transplantiranih športnikov ( EHLTF ). Porajali so se dvomi, če je to dobro za potek tekmovanj, vendar kot smo na generalni skupščini prišli do zaključka, je to pametna poteza, saj v nekaterih kategorijah nastopi premalo športnikov, da bi vladala prava tekmovalnost. Potrebno je omeniti, da dializnih tekmovalcev iz leta v leto upada, od celotnega števila udeleženih nas je bilo le 15. Mislim, da je razlog usipa v samem prilagajanju dialize tekmovanju in pa seveda cel kup dializnih in zdravstvenih podatkov, ki jih je v pripravah potrebno posredovati organizatorju.  Seveda smo dializni potem padli v kategorijo transplantiranih.

Geslo letošnji Iger je bilo Praznujmo življenje in res smo ga praznovali. Od prvega do zadnjega dneva. Od 21.6. pa do 27. 6. se je v 13-tih športih pomerilo 726 tekmovalcev iz 24-tih držav. Predvidenih jih je bilo sicer 15 športnih disciplin, vendar sta zaradi ekstremne vročine v petek in soboto, padel in atletika odpadla. Veliko nastopajočih je to seveda prizadelo, saj so se pripravili izključno za tekmo v teh panogah. Razvila se je ostra debata, če je to pravilno, vendar na koncu je le prevladala ugotovitev, da je zdravje na prvem mestu.

Poleg tekmovanj so bili organizirani tudi družabni dogodki, kot recimo kulturni večer v muzeju na prostem, Krrog življenja, ki je bil združen s slavnostno večerjo v sobotnem večeru in pa seveda otvoritev iger, tokrat v zaprtem gala objektu Musis.

Letošnje priprave na Igre so bile dokaj burne, organizatorji so namreč, za razliko od prejšnjih, spremenili platformo in uvedli rezervacije bivališč, s čimer so imeli ogromne težave, kajti računalniški sistem jim je kar naprej nagajal. K sreči se je pred odhodom vse dobro izteklo, in v petek, ob 23.30 h smo odpotovali na Nizozemsko.

Slovensko ekipo je sestavljalo 8 športnikov. Andrej Žido kolesarstvo, Milan Grudnik golf in pikado, Tanja Sambolec plavanje in hitra hoja, Brane Tome plavanje in atletika, Peter Tišler atletika in » Walking Football », Henrik Semenič petanka in bowling ter moja malenkost ravno tako petanka in bowling.

Andrej in Milan sta potovala v lastni režiji z družinama, za ostale smo pa iskali varianto kombi ali letalo. Najeli smo kombi, s katerim smo sicer prevozili 1200 km v eno smer in je bilo kar naporno, vendar smo na koncu ugotovili, da je bila to pametna odločitev, tako cenovna kot glede udobja.

Nas 6 je bilo torej nastanjenih v prijetnem apartmaju, s tremi sobami, dvemi kopalnicami in dvemi stranišči. Teden smo preživeli v prijateljskem vzdušju, brez prepirov in težav, tako, da nam je bilo kljub vročini lepo, če bi imeli klimo bi bilo še lepše. Tako pa je temperatura velikokrat presegla 40*. Celotna ekipa je bila ves čas tesno povezana in teden smo preživeli v prijateljskem, družinskem vzdušju, kar je velikega pomena. Že 30 let se udeležujem svetovnih in evropskih iger in redkokdaj smo prišli domov, ne da bi se na Igrah soočali s konflikti.

Obe dislocirani družinici sta nas, med drugim, dvakrat obiskali in tudi sicer smo bili ves čas nenehno v stiku.

Slovenska ekipa je na Igrah dosegla zelo lep uspeh. Osvojili smo skupno 8 medalj, od tega 5 zlatih in 3 srebrne. Morda bi bila še kakšna več, če ne bi konec tedna atletika odpadla. Kljub temu pa smo se v nedeljo vrnili domov zadovoljni in polni lepih vtisov, da smo teden dni preživeli v družbi sovrstnikov iz cele Evrope.

Na koncu lahko rečem, da so Igre kljub vročinskemu valu, ki je krojil potek dogajanja, uspele. Organizatorji, sploh pa prostovoljci, ki so bili izredno prijazni, so skrbeli, da je potekalo vse v najlepšem redu, tako da zapletov praktično ni bilo.

Naj se pri kraju še zahvalim ZDLBS, društvu Transplant, lokalnim društvom in podjetju OrganOx, ki so pokrila levji delež naših stroškov in nam s tem olajšali finančni prispevek. OrganOx je podjetje s sedežem v Oxfordu, ki  je razvilo napravo METRA – prvi popolnoma avtomatiziran sistem za vzdrževanje jeter zunaj telesa pri normalni telesni temperaturi. Z dvemi predstavniki smo imeli tudi srečanje in ga preživeli v družabnem večeru. Sponzorirali so večino Evropskih držav.

Tako torej. Nizozemska je za nami, Španija ( po vsej verjetnosti ) prihajamo. Ste pripravljeni na ta izziv ? Zakaj pa ne. Samo zdravi bodimo, pa bo vse mogoče.

Vleo Vatovec