Mož skrivnostnega nasmeha in globokih oči … takšen vtis je napravil name, ko sem ga prvič srečala v okviru svoje prejšnje službe. A že takrat sem začutila, da se skriva nekaj globljega pod tem mirnim, zastrtim površjem. Boris Pušnik je človek s policistično boleznijo ledvic, ki ga je po letih dializ pripeljala do presaditve ledvice. Danes, 2. junija, praznuje 16 let – novega življenja. A ni dovolil, da ga bolezen definira; je mož, oče dveh odraslih hčerk, ponosen dedi dveh vnukinj in enega bitjeca, ki ga še veselo pričakuje(jo). Rad opazuje naravo okoli sebe. Uživa v planinah, najbolj umirjenega se počuti sedi pohorskih gozdov.

Pravi, da zelo uživa na morju. Kolikor mu zdravje dopušča, zelo rad kolesari, planinari in smuča. Igra namizni tenis in se ukvarja s svojim hobijem – fotografijo ter zelo rad hodi na razna potovanja. Je nosilec več medalj s svetovnih prvenstev v različnih športnih panogah – pikadu, namiznem tenisu in bowlingu. Zato tudi asociacija iz naslova – hitre in natančne roke (pa tudi noge, seveda). A tudi prvenstva, ki se jih je udeležil, so ga zaznamovala predvsem kot Človeka. Zase tako pravi, da je skromen, umirjen, nekonflikten, pozitiven, marljiv, sočuten, predan, samozavesten, …, a v smehu doda, da zagotovo obstajajo ljudje, ki s s temi opisi ne bi strinjali.

Še ne polnoleten izve za težave z ledvicami

Kdaj si zbolel, kakšno diagnozo so ti najprej postavili in kako se je spremenilo tvoje življenje?

Za svoje težave z ledvicami sem izvedel že pred 18 letom, ko sem bil v bolnišnici v Slovenj Gradcu. Dokončno diagnozo – policistična bolezen ledvic – so mi postavili na služenju vojaškega roka v Titovi Mitrovici. Bil sem nenehno utrujen, imel sem visok krvni tlak ter nenehne glavobole. 15 let po postavljeni diagnozi so mi kot 33-letnemu povedali, da mi ledvice odpovedujejo, in mi predlagali zdravljenje z dializo. Izvedel sem tudi, da je bolezen dedna, saj je zaradi iste težave na dializo hodila že moja mama. Sprijaznil sem se z boleznijo in dejstvi in se namesto za klasično hemodializo odločil za peritonealno – trebušno dializo.

Kdo ti je pomagal za-živeti naprej?

Predvsem naj rečem, da je bolnik – kakršna koli bolezen že, lahko najbolj srečen, če ima ob sebi družino. Meni so žena in hčerki ogromno pomagale in mi v najtežjih trenutkih stale ob strani. Res sem jim hvaležen. A dejstvo je, da želim vedno na vsako stvar gledati pozitivno. Negativizma ne maram, prav tako sem svojo bolezen nekako potisnil v ozadje in poskušal iz vsega izluščiti pozitivne stvari, pa čeprav se to sliši malo čudno.

Stavka skoraj onemogoči presaditev ledvice

Kaj se je v tvojem življenju spremenilo z dializo in kako je bilo čakati na drugo ledvico?

Ko se začne zdravljenje z dializo, se človeku obrne življenje na glavo, saj zdravljenje z dializo pomeni veliko omejitev. Po drugi strani sem bil hvaležen, da zdravljenje sploh ostaja. Menim, da sem se hitro privadil na dializo, saj sem poskušal živeti normalno naprej. Še naprej sem hodil v planine, kolesaril, hodil s prijatelji na ribolov in seveda na morje na dopust. Po treh letih dialize sem začel opravljati nujne preiskave pred presaditvijo organa. Ni se mi mudilo na transplantacijo, saj sem si zamislil, da si moram drugo ledvico zaslužiti.

Pridružil sem se Društvu ledvičnih bolnikov Slovenj Gradec in z svojim delom in svetovanjem so bolnikom, pripomogel k delovanju društva. Vse preiskave sem opravil v poldrugem letu, nato pa so me po opravljenih preiskavah trikrat poklicali na presaditev. A se prvič in drugič ni izšlo. Prvič, ker se tkivo ledvic ni skladalo z mojim, drugič, ker sem čez noč dobil herpes, ki je prav tako prenevaren. Tretjič, ko je bil poseg končno lahko opravljen, prav tako ni šlo gladko. Zdravniška ekipa, ki je dostavljala ledvico iz Nemčije, je zamujala zaradi stavke na letališču. Poseg je bil opravljen 2. junija 2004, kar pomeni da s presajeno ledvico živim točno 16 let.

In življenje se postavi spet na noge

Ali veš, kdo je bil donator, si spoznal njegove bližnje?

Ne, žal ne vem, kdo je donator, sem pa zelo vesel, da se je on ali pa njegova družina odločila za darovanje organov. Želim si spoznati donatorjevo družino, da bi jim lahko izrazil hvaležnost, ki je z besedami sploh ne znam opisati. Vsekakor bi vsem ljudem priporočal, da razmislite o darovanju svojih organov in se odločite za ta korak, saj boste marsikomu pomagali do lepšega življenja. En darovalec lahko omogoči lepše življenje 8 ljudem. Tako lahko zelo humano pomagate sočloveku!

Kaj se je zate spremenilo po presaditvi ledvice?

Da se malo pošalim, življenje se mi je postavilo nazaj na noge! Omejitev kar na enkrat ni bilo več, saj sem zaživel kot zdrav človek z minimalnimi omejitvami. Z redno terapijo in telesno aktivnostjo pa je vse skupaj še lažje.

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca[1]

Kako je biti športnik, kaj to pomeni zate?

Telesna aktivnost je del terapije, tako da sem po presaditvi prvič pričel smučati, igrati namizni tenis, bowling, pikado in vsa moja aktivnost pred dializo je ponovno prišla v poštev. Nekaj časa po posegu sem pričel z delom v Zvezi ledvičnih bolnikov Slovenije kot referent za šport, pa so me povabili na sodelovanje na domača tekmovanja. Temu je sledila udeležba na evropskem prvenstvu ledvičnih bolnikov in na svetovnih prvenstvih transplantiranih. Na mednarodna tekmovanja, ki se jih je do sedaj že kar nekaj nabralo, sem odhajal tudi kot team manager slovenske ekipe, ki dosega zavidljive rezultate, čeprav se o nas bolj malo sliši v Sloveniji.

Seveda pa moja tekmovanja niso bila samo sodelovanje, saj sem na prvenstvih dosegel zelo dobre rezultate – veliko pleha se je nabralo (v smehu). Začelo se je s srebrno medaljo iz Gold coast-a Avstralija, v namiznem tenisu dvojice s kolegom iz Novega mesta. Zadnji plehi segajo dve leti nazaj, ko sem prišel iz Cagliarija z bronasto medaljo v namiznem tenisu dvojice, s srebrno medaljo v bowlingu in z zlato medaljo v pikadu. Seveda tekmovanja niso namenjena samo osvajanju medalj, ampak izmenjavi izkušenj, spoznavanju novosti, telesni aktivnosti …

Never give up (Nikoli ne odnehaj)

Kako je tvoj delodajalec sprejel tvojo bolezen, kako je to vplivalo na tvoje delo …?

Ko sem pričel z dializo, sem bil na svojo željo zaposlen 6 ur – čeprav bi bil lahko upokojen. Ko je narasla potreba po obsegu terapije, sem se delno upokojil, tako da že več kot 20 let delam štiri ure. Uživam v vsem, kar počnem. Najsi bo doma, v službi, športu ali tekmah. V življenju nasploh. Ker je darilo!

Kaj bi svetoval našim bralkam, bralcem, kako naj živijo življenje?

Mogoče bi na to odgovoril s citatom iz pesmi Tomaža Domiclja :

Življenje je lepo, če ga živiš,

Tako kot ponuja se samo in ne da ti ga spremeniš.

Življenje je lepo, če ga živiš.

Tako kot ponuja se samo in ne da drugega želiš.

Never give up.

[1] Iz Pavčkove pesmi, ponazarja Borisovo prizadevanje, vztrajnost in trud.